Nemo žalovanje
Spontani splav je ena najgloblje pretresljivih izkušenj, ki lahko doleti žensko, saj ne pomeni le fizične izgube otroka, temveč tudi razbitje sanj, pričakovanj in upov, ki jih je vanj vtkala. Gre za dogodek, ki ga družba pogosto ne prepozna kot prave izgube, zato se ženska v svoji bolečini pogosto znajde osamljena, brez ustrezne podpore in sogovornikov, ki bi razumeli njeno stisko. Obdobje po splavu je čustveni vrtinec, v katerem se prepletajo nasprotujoča si občutja – od žalosti in obupa do jeze na lastno telo, ki se zdi nesposobno izpolniti temeljno nalogo materinstva, ali celo občutka olajšanja, ki ga nato spremljajta krivda in sram. Nemoč, ki preplavi žensko, ko zasliši uničujoče besede »ni več srčnega utripa«, je neopisljiva in jo pahne v brezno bolečine, ki jo lahko razumejo le tisti, ki so šli skozi podobno izkušnjo. Spontani splav ni le izguba otroka, temveč tudi izguba prihodnosti, kot si jo je ženska zamišljala, in soočenje s kruto realnostjo, da včasih niti sodobna medicina ne more preprečiti tega bolečega izida. Pomembno je, da družba začne prepoznavati tovrstne izgube kot resnične in ne več kot tiho žalovanje, ki se odvija v osami.
O knjigi
Knjiga Nemo žalovanje – Nezapete uspavanke razbitega srca
Spontani splav je lahko ena najbolj tragičnih izkušenj v življenju ženske. Izgubi otroka lahko sledita globoka žalost in neizmerna bolečina. Ženska v svoji stiski pogosto ne najde pravega sogovornika, saj tema ostaja nekako prezrta.
Knjiga Nemo žalovanje Andreje Rustja to bolečino prepoznava in jo naslavlja s sočutjem ter razumevanjem, hkrati pa ponuja oporo in kažipot za žalujočo žensko ter njeno okolico. Pomaga osmisliti neizrekljivo izgubo in pokazati poti, kako kljub bolečini znova najti moč za življenje.
Mnenja
V času hude žalosti in zmede, mi je tiha bližina Andreje Rustja veliko pomenila. Njena izjava, da je žalovanje osebno in zelo raznoliko, mi je odprla vrata v svet okrevanja. Hvaležna sem tudi za knjigo, kjer je združila tako prakso kot teorijo o spontanem splavu in mi je bila v uteho pri iskanju odgovorov.
Manica, 34 let
Ob spontanem splavu svojega vnuka v 27 tednu nosečnosti, ne jaz ne mož nisva vedela kako ravnati ali kaj reči sinu in še prav posebej ne, kako pomagati snahi. Andreja je znala osvetliti možne poti podpore, ki so se izkazale za prave. Hvala in priporočam!
Milena, 63 let
Navkljub temu, da sem se sama odločila za splav, mi je bilo po samem dejanju zelo težko. Nisem razumela procesov v telesu, kaj šele v duši. Z občutki krivde bom morala opraviti sama, za vse ostalo pa kot priročnik uporabljam knjigo Nemo žalovanje.
Klara, 19 let
Za tiste, ki smo izgubili otroka
Na Japonskem poznajo ustvarjalno tehniko, imenovano kincugi, ki dobesedno pomeni »zlato popravilo«; gre za tradicionalno metodo popravljanja razpok in zlomov na občutljivih predmetih. Mojstri razpoke lepijo in popravljajo z zlatim prahom. Popravljena posoda s tem ni samo znova uporabna, pač pa pridobi tako na lepoti kot na vrednosti. Kincugi pa je tudi filozofija, ki se je ob tem razvila in govori o tem, da nas včasih življenje »razbije in razpoka«, kar pa ne pomeni, da nas uniči. Življenjske preizkušnje nas lahko utrdijo, oplemenitijo in spremenijo. Filozofija kincugi sprejema posameznikove težke preizkušnje kot del njegove edinstvene osebne zgodovine in ne kot nepravilnosti, ki bi se jih morali sramovati. To pomeni, da težkim izkušnjam splava in žalovanja navkljub razumemo, da nismo manj vredni, temveč smo močnejš, lepši in drugačni.
O meni
Sem zgodovinarka in teologinja, turistična vodnica, novinarka, popotnica, spremljevalka hospitaliziranih v nemških klinikah…
Trenutno opravljam specialistični študij na Inštitutu za logoterapijo in doktorski študij iz turistike na Univerzi na Primorskem. Vodim kulturne dneve, delujem kot prostovoljka Hospica in razmišljam o novih projektih.
Eno mojih najpomembnejših poslanstev pa je biti mama. Poleg sina Jakoba sta del mojega življenja tudi dva otroka, v nemščini imenovana Sternkinder; zvezdna otroka – otroka, ki nista prišla na svet, vedno pa malo manjkata.
Zaradi izkušnje tišine in strahu pred temo spontanih splavov ter mrtvorojenih otrok sem se odločila o tem napisati knjigo, ki bo morda v pomoč tudi drugim ob podobnih preizkušnjah.