Recenzije knjige

Knjiga Andreje Rustja Nemo žalovanje: Prazne roke, strto srce je zdravilna. Lahko jo beremo kot priročnik, v katerem avtorica natančno opiše, kaj se dogaja v ženskem telesu in duši, ko pride do spontanega splava. Človeško življenje se namreč začne s spočetjem in konča s smrtjo. V primeru splava spontanega ali hotenega – se življenje konča še pred porodom. In ženska se mora soočiti z izgubo otroka in žalovanjem. Življenje se ustavi in zahteva, da se tudi ona in ljudje v njeni okolici ustavijo, ker sta potrebna čas in prostor za izražanje različnih občutkov. V drugem delu avtorica izpove svojo ganljivo zgodbo o dveh spontanih splavih, ki jih je doživela in preživela. Zato ve, kako nujno je, da ženska, ki je doživela smrt otroka, ki se še ni rodil, še nima imena in še ni zaživel, ne ostane sama. Potrebuje sočutno podporo, ne izrekanja praznih in nesočutnih besed, ter tudi strokovno pomoč, da se lahko zaceli. V tretjem delu knjige so navedeni viri pomoči ženskam v duševni stiski po izgubi otroka in uporabna QR koda, ki vodi do vseh relevantnih in svežih informacij in stikov na avtoričini spletni strani. Ko se zgodi izguba, nam samim ali komurkoli v naši okolici, je prav, da zmoremo in znamo pomagati.

Avtorica nas v svojem delu s pomenljivim, ganljivim naslovom sooči z različnimi vidiki teme, ki je zelo aktualna, a obenem v vsakodnevni in strokovni komunikaciji prezrta, marginalizirana in zanikana. Vodi nas skozi osnovne objektivne informacije o spočetju, nosečnosti in spontanem splavu ter skozi psihoedukacijo o posledicah spontanega splava in procesu žalovanja. Posebno vrednost imajo poglavja, namenjena spoprijemanju z bolečo izkušnjo izgube otroka pred njegovim rojstvom. V publikaciji so na voljo dragoceni praktični napotki, ki so lahko v pomoč tako ženskam, ki doživljajo izkušnjo spontanega splava, kot tudi svojcem, prijateljem in znancem; v trenutkih, ko se soočamo z obravnavano problematiko ali ko želimo nekomu nuditi podporo ob izgubi, se namreč pogosto ne znajdemo in smo v zadregi, celo prestrašeni. Posledično lahko z izogibanjem ali nekonstruktivnimi, netaktnimi odzivi intenziviramo žalost, stisko in občutja krivde žalujočih, ki v najbolj bolečih trenutkih potrebujejo čustveno bližino, razumevanje in empatično držo okolice. Teme publikacije si sledijo na način, da ohranjajo pozornost, spodbujajo željo po spoznavanju različnih vidikov obravnavane teme in vzbujajo čustveno angažiranost. Avtorica s svojimi mestoma zelo neposrednimi, tudi provokativnimi sporočili in izkušnjami, ki so prepletene z objektivnimi informacijami in napotki, bralca ne pusti ravnodušnega. Za razkritjem zelo intimne in ganljive lastne izkušnje avtorice v okviru poglavja ≫Moja zgodba≪ se prepletajo pogum, iskrena želja in motivacija prispevati k boljšemu poznavanju in detabuizaciji teme ter podpori in pomoči mnogim ženskam in njihovim bližnjim, ki se ali se bodo soočali z izgubo otroka pred rojstvom oz. s ≫t. i. zamolčano skrivnostjo≪ in bolečino.

Izgube so del našega življenja. So manjše, večje, hudo ali nekoliko manj boleče, pa vendar – vsaka od njih v nas prebudi vsa težka občutja in čustva, ki jih s seboj prinaša proces žalovanja. Ker se neradi soočamo s temi težkimi in bolečimi čustvi in občutki, nekatere izgube enostavno odrinemo, jih potlačimo in v upanju, da so ≫izginile≪, živimo naprej svoje ustaljeno vsakdanje življenje. Vendar ne ≫izginejo≪, ampak le ≫nemo≪ čakajo, da bodo dobile priložnost privreti na dan v vsej svoji bolečini. Največkrat se to zgodi, ko se srečamo s smrtjo bližnje osebe. Takrat se nam porajajo vprašanja o tem, kaj in zakaj tako boli, kaj je tisto, kar čutimo … Ugotovimo, da nismo žalostni samo zaradi smrti, temveč tudi zaradi teh ≫malih ali nepomembnih≪ izgub, ki čakajo, da dobijo svoj čas in prostor, da jih ubesedimo, poimenujemo, izžalujemo. Prav žalovanja po splavu in mrtvorojenem otroku ali smrti otroka takoj po rojstvu so velikokrat spregledana, saj jim kot družba ne posvečamo zadostne pomembnosti in pozornosti. Žalujoče starše želimo prepričati, da je morda bolje tako, da bosta že še imela otroka, saj sta mlada. S tem v njih prebujamo občutke spregledanosti, predvsem pa vzbujamo jezo, obup in razočaranje, saj njihovemu otroku odvzemamo vrednost in obstoj. Vse prevečkrat se pri svojem delu srečujem z žalujočimi starši, ki po tovrstnih izgubah ostanejo brez sogovornika, brez prijateljev, saj ti od njih pričakujejo, da bodo živeli naprej, imeli drugega otroka in nikoli več govorili o teži svoje izgube. Vse, kar si želijo, je le to, da njihovega otroka okolica ne bi pozabila, da bi njihova izguba dobila svoje mesto, bila spoštovana in slišana. Tako bi si v težki življenjski situaciji želela tudi ga. Andreja. Gospo Andrejo sem srečala le nekajkrat, ne poznava se dobro, vendar je bilo v pogovoru z njo moč začutiti, da je tema spontanega splava in žalovanja po njej zanjo izrednega pomena. Njena lastna izkušnja jo je spodbudila k odločitvi, da glasno spregovori, deli in napiše svojo zgodbo o bolečini izgube svojih dveh otrok. V Slovenskem društvu Hospic si s programom Detabuizacija smrti prizadevamo med širšo in strokovno javnostjo vzbuditi zavedanje, kako pomembne so teme umiranja, smrti in žalovanja po vseh oblikah izgube. Zato verjamem, da bo knjiga Nemo žalovanje marsikomu popotnica skozi težke življenjske trenutke in nenazadnje tudi vodilo ob strani žalujočim staršem oz. družinam.